Čeprav sem svetlobna leta daleč od dobrega pokrajinskega fotografa, me vsako jesen nekako zanese na en fotografski izlet, kjer lovim pisan svet jesenskih barv. Tokratni sprehod po parku Tivoli ni prinesel kakšnih presežkov, vseeno pa naj vam zaupam zgodbo o fotografiji vrvohodca. Opazil sem ga namreč že precej zgodaj, ko je gurtno med drevesi šele napenjal, ampak kader še ni bil dovolj zanimiv, pa tudi svetloba je bila še precej popoldanska. Po pohajkovanju in dolgotrajnem fotografiranju hranjenja veverice sem na vrvohodca nekako že pozabil, pri vračanju pa sem ga ponovno zagledal, kako se zliva s takrat že lepo pozlačeno svetlobo. Ampak motiv kljub idealni svetlobi in izdelani kompoziciji še ni bil vreden zamrznitve, saj potencialni vrvohodec kar ni hotel postati resnični vrvohodec, temveč se je zelo dobro počutil kot v neeeedogleeeeeed po telefonu brskajoči vrvosedec. Čakajoč na fotko dneva sem po skorajda pol urnem ždenju na istem mestu dokončno obupal in z mokrimi čevlji zapustil svoje fotografsko mesto, a po mojem premiku deset korakov stran se je premaknil tudi mladenič in vendarle napadel gurtno. Zahvaljujoč dolgotrajnemu čakanju se je vlažna zemlja pod mojimi čevlji prej že pošteno pogreznila, s čimer sem si nevede označil stojno mesto, kamor sem se v trenutku vrnil in molil, da bo izpod zlatega listja vendarle pristopical pred bolj izčiščeno ozadje. Če bi hitro padel, bi ga kaj hitro lahko prijelo, da telefonsko komu potoži, da danes pa res ni njegov dan. Ker potem bi pa tudi jaz dokončno odšel … 😉
