Jutranje pokrajinsko fotografiranje bi mi bilo bolj v veselje, če bi se ga dalo opraviti z nekoliko kasnejšim bujenjem, ker pa to ni mogoče, so ti trenutki res nagrada za ta pridne, in prav je tako. Tovrstne nagrade sem bil pred dnevi deležen tudi sam, in sicer na nam že nekoliko klišejskem in obledelem, turistom pa kar svetem Bledu. Prihod na lokacijo nekaj minut pred sončnim vzhodom, poziranje laboda na mirni površini jezera in nebo skoraj brez oblačka so bili dejavniki, ki so se poklopili, jaz sem moral le pritisniti na sprožilec :). Zlata svetloba, ki zajame celotno okolico, je res čarobna, meglice hladnega jutra še dodajo k misterioznemu vzdušju.
Po rajskih desetih minutah, ko nebo ponovno postane le sprana modrina, ko se meglice razkadijo in ko se tudi labod odpravi na kopno v družbo račk, pa ponovno nastopi čas za fotografiranje tistih manj pridnih, katerih rezultat je že vnaprej obsojen na golo povprečje.
