Pred dnevi je za 13. rojstni dan moje posebno darilo studijskega fotkanja prejel bradati škotski ovčar Kan, ki pa se je v zadnjem trenutku odločil s seboj pripeljati še cimra Baya (avstralski kelpie).
“Super, ju pa naštimava, da se bosta t’ko lepo objela, kot to delajo border colliji”, sem napisal lastnici Nani, ko mi je obelodanila to kosmato odločitev.” “To se pa mojedva nouta
tok prjatla pa nista hahha”, je priletelo v naslednjem trenutku. Jaz pa v jok in na drevo. Ok, pride pa seveda vseeno lahko.
Po spoznavnem ovohavanju, raziskovanju in čohanju je na foto podium prvi stopil starosta Kan, ki pa si je po nekaj minutah bržkone dejal i am too old for that shit in odkorakal stran. Z Nano sva ugotovila, da se čedalje bolj tresoč najbrž boji zvoka fotoaparata in da poti nazaj na platno ni več. Torej smo končali, še preden smo dobro začeli. Ampak pogled v kot je nakazal, da na svojo priložnost čaka ena vzhičena ‘rezerva’, imenovana Bay. Aha, zdaj sem pa dober, sem mu razbral v oblačku nad našpičenimi uhlji. Špas se je z njim torej šele dobro začel, saj je rojen performer. Moje želje so se kot po tekočem traku spreminjale v Nanine ukaze, le-te pa je Bay za briket ali dva pridno izvrševal. Po debeli uri sedenja, ležanja, kobacanja in valjanja smo si na koncu zadovoljni podali taco in se odpravili vsak po svoje. Jaz k temeljitemu sesanju fotografskega platna, nova pasja prijatelja pa na zaslužen počitek. Ah, to pasje življenje.
