Lov za uličnimi motivi ni le naprej usmerjen pogled, temveč marsikdaj zahteva rotacijo glave za 360 stopinj, kdaj pa kdaj tudi v kombinaciji s pravokotnim zasukom navzdol ali navzgor. In prav v slednjem položaju sem včasih naletel na všečen motiv, ki ga zaradi odsotnosti fotoaparata do takrat nisem uspel ovekovečiti. Govorim o čistilcih oken na steklenih stolpnicah, ki jih pri nas sicer ni prav dosti, okna na njih pa je vseeno treba včasih očistiti. Ob redkosti tovrstnih, v nebo segajočih stavb, tudi tovrstnih prizorov čistilcev ni prav dosti, zato je treba za foto lov nanje pripraviti načrt.
Tako sem lanskega maja, ko je sonce že počasi kazalo premoč nad deževjem, dobil preblisk, da se bržkone bliža dan, ko bi se to sezonsko delo moralo opraviti. Opravilo se ne bo samo, temveč ga morajo opraviti pogumni in neboječi čistilci, ki so verjetno v prostem času pogumni in neboječi plezalci. Ali pa so večinoma časa pogumni in neboječi plezalci, za uresničitev tega pa sem ter tja vihtijo čistilno ročko v urbanih višavah. Kakorkoli že, načrt se je začel plesti nekega lepega dne, ko sem ob obisku BTC-ja v Kristalno palačo skočil po informacijo o terminu čiščenja. Od prijazne receptorke sem dobil odgovor, da točen datum še ni znan in da morajo – v kolikor ne želijo, da bi se kompleksno, težaško in nevarno delo še isti dan pokazalo kot sizifovo – počakati na nekaj vremensko stabilnih dni. Za nadaljnje informiranje je sprejela tudi moj elektronski naslov, ki pa v naslednjih, že vremensko stabilnih dneh ni dočakal pošte z naslova @kristalna-palaca.com. Ker mi je bila situacija malce sumljiva, sem čez nekaj dni za identično informacijo poprosil na stari, dobri stacionarni telefon, že čez nekaj minut pa odbrzel na relacijo Domžale-Lj.-BTC. Fantje so zgornjo tretjino ene stranice že očistili ter se iz minute v minuto bližali tlom, zato sem se moral tudi sam kar podvizati. Pogoji za fotografiranje so bili idealni, saj so močan sončev sij in s tem tudi njegov odboj od stekla preprečevali tanki kopasti oblaki, ki so tako ustvarjali difuzno svetlobo. Tudi njihova hitrost dela mi je omogočala premike na različne pozicije, od kjer so lahko nastale fotografije iz različnih perspektiv.
Nekaj fotografij sem objavil tudi na svojem Instagram profilu, kjer mi je eden od sledilcev, Denis Simčič, pokomentiral: “Navdušen … pa še moja KP v bekgraundu.” Taisti Denis je – kot je povedal google – arhitekt palače. Že prej, od takrat naprej pa morda še bolj, fotografije drug drugega opaziva in jih ceniva. Njegov minimalističen pogled na svet na Instagramu lahko preverite tudi sami, ne bo vam žal.
