Ena izmed fotografskih zvrsti, ki me je pred leti najbolj zanimala, je bila koncertna fotografija. Kot glasbeni navdušenec koncerte redno in pogosto obiskujem že od svojega šestnajstega leta, enkrat vmes pa je želja od obiskovanja prerasla tudi k fotografiranju. Za fotkanje večjih koncertov potrebuješ akreditacijo, ki ti omogoča dostop pred oder. Sam sem kot sodelavec enega izmed spletnih glasbenih portalov imel to dokaj pogosto omogočeno, tako da je bil ta pogoj izpolnjen, ostalo je bilo prepuščeno meni. Koncertna fotografija je polna spremenljivk, saj je zaradi dinamičnega dogajanja na odru, hitrih sprememb svetlobe, neugodnih barv luči, itd. potrebna popolna koncentracija. Pomembno je tudi dobro poznavanje svojega fotoaparata, saj med tremi pesmimi, kolikor jih je ponavadi na voljo, ni časa za spoznavanje funkcij. Avtomatika je tukaj ključna. S tem ne mislim avtomatične nastavitve fotoaparata, temveč avtomatiko rokovanja z njim. Pri koncertni fotografiji je hočeš-nočeš pomembna tudi kvaliteta oz. zmogljivost opreme, saj ti pri odsotnosti le-te ne pomaga niti poln pehar znanja niti izpiljen čut za estetiko. Dva pomembna faktorja sta tako ISO aparata, ki ti omogoča še kvalitetno fotko pri slabi svetlobi, ter široka zaslonka objektiva, ki skozi spusti več svetlobe.
Sam v času aktivnega fotografiranja nisem imel ne prvega in ne drugega, temu primerne so tudi fotografije :): Na njih z vidika kvalitete nisem preveč ponosen, sem pa ponosen, da sem to delal s srcem in popolno vnemo ter iztržil največ, kar se je v danih razmerah dalo.
