Če sem v prvem zapisu kot prelomni trenutek za nadaljnje fotkanje omenil okvaro objektiva, pa je bil približno dve leti prej še en, ki se mi je takrat sicer zdel brez pomena in precej nebodigatreba, kasneje pa se je izkazal za zlati nasvet. Vsi vemo, da je na fotoaparatu nastavljivih funkcij neomejeno in da je večina izmed njih začetniku nerazumljiva, zato so nastavitve pač začetniku primerno čim bolj osnovne. In med te spada tudi način fotografiranja v jpg formatu, ki je najbolj priročno, saj iz aparata potegneš že dokaj všečno fotografijo, ki so jo namesto tebe obdelali programerji fotoaparata, poleg tega pa fotka na kartici oz. kasneje disku ne zasede kaj dosti prostora. Druga izbira pa je fotkanje v formatu raw, ki vsebuje več informacij in pri katerem te za podobno všečnost končne fotke čaka še kar nekaj dela z obdelavo na računalniku. Nekateri imajo do tega dela odpor, sam pa v tem precej uživam, saj minute in ure zletijo, kot bi mignil. Omenjeni nasvet obveznega fotkanja v raw formatu sem dobil od starejšega gospoda fotografa, ki sem ga srečal na svojem/našem prvem potovanju po Indiji leta 2012. Bolj kot nasvet je to v praksi izgledalo tako, da je pograbil mojo mašino, šel v nastavitve, z jpg premaknil na raw in rekel, da to tako mora biti. Škoda, da ga nisem srečal že kdaj prej, saj mi je prav za nekaj predhodnih potovanj (ZDA, Tajska-Laos, Kolumbija) najbolj žal, da je bila nastavitev začetniško jpg-jevska. Ob ogledu arhiva namreč še odkrijem fotko ali tri s potencialom za obdelavo, le-te pa format jpg ne dopušča kaj dosti, saj z vsako potezo v fotko prinašaš šum v obliki popačenih barv, neželene zrnatosti, t.i. halo efekta, itd. Iskreno rečeno, tovrstnih fotk je v arhivu dokaj malo, saj so bile moje fotografske veščine takrat na precej nizkem nivoju, poleg tega pa potovanje v družbi ni dopuščalo daljših postankov in iskanja zanimivih motivov.
