Z odprtjem Cukrarne septembra 2021 je slovenska prestolnica dobila nov prostor za predstavitve sodobne umetnosti in prostor, kjer se izvajajo procesi artikulacije misli, produkcije in prezentacije sodobnih umetniških projektov – tako na področju vizualne kot tudi intermedijske, performativne, zvočne, glasbene in ostalih oblik umetnosti. 

Cukrarna je nastala leta 1828 kot rafinerija sladkorja. Po skromnih začetkih z dvaindvajsetimi delavci in enim varilnim kotlom se je v naslednjih desetletjih hitro razvijala ter postala prva prava tovarna v regiji in sredi 19. stoletja največja sladkorna rafinerija v monarhiji. Njeno usodo je 25. avgusta 1858 določil požar, ki je pomenil konec proizvodnje sladkorja v Ljubljani, delno tudi zato, ker je proizvodnja sladkorja iz sladkorne pese postala konkurenčnejša od tiste iz sladkornega trsa, delno pa zaradi zadolženosti njenega takratnega lastnika, ki je poškodovano poslopje nato toliko obnovil, da je bilo primerno za oddajanje.

V naslednjih desetletjih so se v njem izmenjavali ali sobivali vojaki in tovarniški delavci, prav tako so svoj dom v njem našli manj premožni Ljubljančani. Prostore so slednji množično poselili po velikonočnem potresu leta 1895, in med tistimi, ki so v Cukrarni poiskali novo bivališče, sta bila tudi Dragotin Kette in Josip Murn, tam so se srečevali – ali krajši čas celo bivali – tudi njuni prijatelji Ivan Cankar, Oton Župančič in drugi. Prav ti najbolj znani prebivalci Cukrarne so v svojih literarnih besedilih, delih slovenske moderne, zapustili izjemna pričevanja o stavbi in ljudeh, ki so jo naseljevali. Bivalne razmere zanje so bile daleč od primernih in se niso izboljšale niti v 20. stoletju, tako da je v osemdesetih letih Cukrarna začela veljati za ljubljansko sramoto. 

Vir: Cukrarna

error: © by Jurij Bizjak