Včasih je tudi solo fotografiranje v studiu lahko zabavno. Je precej več skakanja sem ter tja, saj je treba fotoaparat najprej postaviti na stojalo, potem pa nekako določiti točko ostrenja. Sicer je strogo pravilo pri potretiranju, da se ostri na oči, v tem primeru pa je to malo težje, saj je fotograf in portretiranec ista oseba. Tako sem na črno ozadje, ki je od stola oddaljeno slab meter, nalepil bel listek, ki je črnini predstavljal kontrast – na samo črnino namreč ni mogoče ostriti. Čeprav torej ostrenje ni bilo nastavljeno točno na oči, je zaradi precej zaprte zaslonke (f/8) polje ostrine tudi pred omenjenim listkom. V primeru bolj odprte zaslonke bi bila ta ostrina že vprašljiva. Po teh nastavitvah je potrebno izklopiti avtomatsko ostrenje, fotoaparat nastaviti na proženje čez 10 sekund, pritisniti sprožilec in se iz fotografa na hitro preleviti v model.
Tekom foto seanse je sledilo nekaj različnih poz na stolu in brez njega, rezultat pa je prva spodnja fotografija, na kateri najdemo še nekaj okoliške sobne šare. Sama obdelava je nato prinesla ožji izrez portretiranca, droben popravek kontrasta, širitev osnovnega ozadja na levo in desno ter na koncu še sivkasto kopreno, ki črnini doda nekaj življenja. Pri veščem fotografu in hudem modelu bi bila kaj drugega kot dobra fotografija golo razočaranje :).
