Pisanje bloga v sodobnem času vloga? Hmm, le zakaj? Ker sem še old school pisun, ki še nima ‘influenserskih’ apetitov, v glavnem pa zato, da malo popestrim spletno stran. Novih fotografij za objavo pač ni za vsak dan, istih pa človek vendarle nima veselja gledati v nedogled. Pri fotografiji je pa posredi še to, da je proces od fotkanja do objave le nekoliko daljši, kot si marsikdo predstavlja. To ni le škljoc in bamf, gremo na internet, ampak pride vmes še postprodukcija, torej obdelava, ki jo nekateri jemljemo bolj resno, nekateri malo manj. Včasih se naredi tudi kakšna fotka, ki je ni mogoče uvrstiti v kakšno izmed obstoječih kategorij spletne strani, zato v primeru neobjave pač obleži na disku in na obroke umira, kar pa je škoda.
Ok, kot se za prvi post spodobi, naj morda napišem besedo ali dve o svojih začetkih. Le-ti segajo še v analogne čase, ko se je doma prah nabiral na starega zenita, ki sem si ga kmalu prisvojil, skoraj sočasno s tem pa se je v kleti našel še povečevalnik za ročno razvijanje fotografij. Tako sem si že takrat nabavil potrebno dodatno opremo za analogni studio, ki je v domačem stanovanju lahko oživel šele pozno zvečer, ko se je v kopalnici zadnji očedil ter otrebil in je lahko rdeča studijska žarnica nadomestila tisto vsakodnevno. Prav poseben občutek je, ko zadiši po kemikalijah, ko se odštevajo sekunde osvetlitve papirja in ko se na njem začne počasi pojavljati prizor, ki si ga iz toka časa ukradel pred dnevi, tedni, meseci.
Čas je tako letel dalje in vštric z njim je v vsakdan tudi hobi fotografov vdirala digitalna oprema, ki je ujeti trenutek prikazala tukaj in zdaj. S tem je izginila tista čarobna čakalna doba med ujetim in prikazanim trenutkom, hkrati pa so se pojavile prednosti, brez katerih si fotografijo dandanes težko predstavljamo. Tako sem tudi sam dočakal svoj prvi digitalni aparat kompaktnega tipa, ki pa sem ga po nekaj letih dokaj intenzivne uporabe zamenjal za tistega ”bolj pravega”, ki se mu da menjavati objektive. Tudi ta mi je družbo delal kar nekaj časa, nato pa zaradi okvare objektiva obstal v fotografski torbi in čakal na naslednjo odločitev lastnika Jurija. V njem je še vedno tlela želja po nadaljnjem ustvarjanju, obenem pa mu ni dišal strošek za nakup novega objektiva in posledično tudi novega aparata, saj bi/je v tem primeru zmogljivost objektiva že prekašala zmogljivost stare mašine. Ampak odločitev je padla; če nočem stagnacije do sedaj pridobljenega znanja, ki ga resnici na ljubo do takrat ni bilo prav veliko, bo treba v nabavo obojega, kar se je kasneje tudi zgodilo. Tako lahko prvi zapis zaključim z mislijo, da je bila takratna okvara objektiva precej koristen dogodek, ki me je prisilil v modernizacijo opreme, le to pa mi je vlilo motivacijo za črpanje novih znanj.
Spodaj prilagam še nekaj domačih analognih zvarkov iz rdeče obarvanih uric domače kopalnice.
